Rdeč Kvadrat

Svašta.

Možnosti tehnologije počasi dohitevajo možnosti domišljije.

http://www.facebook.com/profile.php?id=1072575604#/pages/Rdec-Kvadrat/39205832340?ref=nf

;)

Rdeč Kvadrat je literarna revija, ki je prvič izšla decembra leta 1991.
V njej so objavljali svoja dela mnogi nadebudni pesniki in pisatelji, med njimi tudi danes priznani literati, umetniki, prevajalci, publicisti, sodniki in drugi.

Ob 15. obletnici se je Rdeč Kvadrat za hip preselil na splet (pač, radi imamo petnajstletnice; še vedno).

(I. P.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

(B. D.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Glasba je bila nežna in ne preglasna. Čakal sem. Zunaj je bilo ledeno mraz za tisti čas, zato so usklajeni zvoki toliko bolj pripadali sobi, v kateri sem sedel, stran od mraza in mestnega utripa, ki pa je tako ali tako primrznil, pa še tema je pričela prevladovati.
Počutil sem se mirno, lahko bi rekel uglajeno, brez zunanjih in notranjih pretresov, pa še nohte sem imel sveže pristrižene. Sam. In čakajoč na nesamoto.
Pred menoj so bile knjižne police. Vezane knjige. Balzac, pa Rabelais, Shakespeare, nadrealistična zbirka Noč bliskov in še in še. Ena ob drugi, v moji dnevni sobi. Vsaka na svojem skromnem prostorčku.
A na vsakem takem majhnem končku police bi ne bilo knjig, če ne bi obstajala na primer Molierova knjižnica.V ta prostorček so vsrkana srečanja v Versaillesu, ki jih v tej sobi dejansko ni. In cel pisateljev kozmos, ki je zavzemal neskončno takih prostorčkov.
A vendarle, na polici, ko jih gledam, so vse te zbirke, romani, drame le založena knjižna polica, ki mi vliva skupen vtis, oziroma pripomore k moji trenutni umirjenosti. Baudelaire počiva za svečo in vidim le delček črnozelenega hrbta Cvetja zla. Če bi jo vzel s police in jo odprl, bi zavonjal duh stare knjige, kljub vsemu pa bi bil to vseeno le delček pesnika. Potem bi začel brati in na koncu bi mi v mislih ostal stavek Ses ailes de geant s’empechent de marcher.
Nato bi knjigo zaprl ter jo vrnil na svoje mesto. Zopet bi videl le njen hrbet in še mnogo drugih, ampak iz nje bi poletel albatros, okoli in okoli … Njene črke pa bi bile zopet le nekje neznatne, v zaprti knjigi, za svečo.

(T. P.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Hodi po cesti. Pesek škriplje pod njegovimi nogami. Sredi gozda je. Tema je. Hodi navkreber. Sledi stezi. Kakšne neki ima želje, ki drobijo že tako droban pesek? Ustavi se. Ne ve, kje je. Spusti se v nič. Naslovni se na drevo. Našel je, kar je iskal. Pogleda v nebo. Kako daleč je vse to! Skozi vejevje se zazre v zvezde. Kaj je onstran tega sveta? Postava se izlušči iz teme. Pridruži se mu v razmišljanju. Kakor da sta ena duša v dveh telesih. Njune misli odmevajo po ruševinah gradu. Komu neki je pripadala ta mogočna zgradba? Stala sta v popolnoma drugem svetu. Grom je razparal tišino. Obrazne mišice so mu trznile. Zaprl je oči. Spet se je zagledal v stebre pred njim. Mišice so se mu napele. Zapustil je drevo. Začelo se je drugo poglavje v knjigi. Luč je gorela nad posteljo. Zamišljeno je nadaljeval z branjem. Glasba v ozadju je le še podkrepila dogajanje v knjigi. Zdavnaj bi že moral ugasniti luč, vendar on vztraja. Z roko je segel po kozarcu. Prijetna hladnost vode ga je potegnila iz sanj. Odšel je proti podrtemu panju. Legel je nanj.

Krajci plašča so mu opletali po tleh. Z nogami se je oprl na vejo. Glava mu je omahnila nazaj. Zazrl se je predse. Vse je izgledalo drugače. Očala je bil spravil v žep. Spet ga je opazil Tudi on je zamenjal svoj položaj. Roka se mu je izprožila. Zaslišal je hladen zven kovine. Vsega ga je prevzela. Na lice mu je kanila kri. Tako jo je spoznal. Bila je to njena kri. Oblila mu je oči. Z roko si je segel prek obraza. Kri se mu je lepila na prste. Vzel je robec. Obrisal si je obraz. Dvignil se je v sedeč položaj. Oba sta se premaknila. Čudežna majhna drevesa so ostajala za njim. Tega panja ne bo več našel. Vedno ga bo nosil s seboj. Zapuščal je ta svet. Ta svet je zapuščal njega. On bo vedno ostal tu. Spet je pesek škripal pod njegovimi nogami. Sledil je senci pred seboj. Vodila ga je po labirintu poti, ki peljejo navzdol. Le ena je prava. Spustil se je na dno. Svet je ostal na griču. On bo vedno stal na griču. Sedel bo na panju. Koraki odmevajo po tlakovani cesti, ki je prej sploh ni bilo …

(A. Kv., Rdeč Kvadrat II, 1992)

Ne kliči me sredi noči,
ko moje telo spi.
Ne zdrami misli.
Ne uniči sanj.
Ne kliči me sredi noči,
ko obujam spomine.
Ne hodi kot tat v moje življenje,
ne skrivaj se za krinko preteklih dni.
Ne bodi mora mojih noči,
kot senca me spremljaš povsod.
Pozabi!
Nekoč sem začela ples s tujcem.
Zdaj sem končala – poznam te.
Ne nudi mi prijateljstva –
ne bom ti več zaupala.
Demon se skriva za tvojimi očmi.
Kot lisica se plaziš okoli mene.
Ne kliči me sredi noči!
Pozabi na strast,
pozabi …
naj le v meni ostane
hrepenenje …

(V. B.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Obstaja roža nekoga,
ki se je vzdignil v nebo.
Obstaja roža, katere
barva je rdeča,
nevidno oko se
sprehaja po njej in ni mu
žal, saj v črnem
koščku duha vonj in
tiplje toploto.
Mogoče jih je več
in rada jih imam,
le občutek nikoli ne
ve, ali bi se skril ali
zdrvel.
Toda zagotovo bo našel
pravo pot do nje.

(N. G.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Peta ura v šoli. Kva me briga, kje smo včeraj nehali. Ona … vsa v črnem, pa veliki uhani. ma, vse je tako brezveze. Urša danes manjka. Tabla je pa vsa počečkana. Ona se mi smeji in me sprašuje, če imam pobarvane lase. ma, kaj jo to briga. pa še zmedla me je, ker so vsi začel vame gledat. Rekla je, da je smotan dan. Sej je res, ker sonce sije. Bel konj in bel obraz ob njem, otožen obraz. Joka … Tko, kakor jaz. Ma, spet se mazohiram. Jebeš solze, jebeš ljubezen, jebeš folk, jebeš vse.

NE MARAM PASIVA

(K. M. K; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Izbrano, a
kljub temu in
temu navkljub, se,
priznam,
dogodijo te
ure,
ko čisto, modro nebo in
ravno,
zeleno planjavo brez konca
na mestu vrtim in
šepetajoč rjovim:
perpetuum mobile …

(J.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

diagonala posnetka
kača ki ovija misel
misel ki se podi po glavi
kot zver podivjana
TI

(N. J.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Bilo je sončno, a hladno popoldne. Skozi okno sem opazovala ta vsakdanji karneval ljudi in otrok. Kako rada bi šla na sprehod. Zazvoni telefon. Oglasim se. Povabilo na sprehod. Odšli sva. Odšli sva tja, kjer te sprostitev vpelje na duhovno obravnavo, kjer občutiš prste zraka. Veter ti mrši lase, sonce ti boža obraz in ti si srečen. Srečen kljub nesreči. Z nje sem prebirala enako duhovno vsebino, kot jo vsak dan berem v svoji knjigi. Ni bilo potrebno veliko besed. Čutili sva enakost, duhovno enakost. pomislim … duhovne kopije. Pomirili sva druga drugo, hkrati pa se zavili v še večjo temo. Sledilo je sprijaznjenje z usodo in mrki pogledi sivolasih ljudi. Ne ozirajva se na njih … podaj mi roko in odidiva v moj svet, saj sva že na meji … Nebo je predse postavilo črn zid, z nekega okna se je slišal zvok otožne pesmi, kar je naznanjalo najin odhod. kam, pa sva vedela le midve in širok nebesni svod.

(K. M. K; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Želeti si,
biti kot oni,
domišljati si,
da si.

Želeti si,
spadati k njim,,
Želeti si,
sprejeti te kot eno izmed njih.

Želeti si
nemogoče
je nemogoče.

Želeti si
njihovo stvarnost,
ostane pri želeti.

(N. H.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Odpotujem v vesolje.

(Š.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Vijolična kljuka se je vila na vratih,
rumenih vratih,
bile so lepe,
veličastne duri.
Prostor ves pijan od sreče,
čustev, pestrosti,
jaz ves pijan,
navajen vseh teh čudes,
le na trenutke uživajoč to … hm …
neskončnost.

Iznenada
mi neka sila začne usmerjati mojo nič
hudega slutečo roko
h kljuki,
prsti zaigrajo nanjo vso nebeško glasbo,
violinin finale mi poteši radovednost.

Odprem oči.

Ne vidim konca,
ne vidim začetka.
Ne čutim,
da bi kaj bilo,
ne mislim,
da kaj bo.
Pogledam svojo roko.
Ni je!
Počasi mi izpuhteva
tisti stavek filozofa,
ki je … kako je že rekel …
“Cogito …?”

(T. P.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

V očeh te vidim njih, ki te poznajo,
v njihovih gibih, smehu in pozdravih,
češ, glej ga, ta je, ki ni pri pravi,
ki vsi lahko za norca ga imajo,

pa mu vseeno je, kaj šepetajo,
da le lahko kdaj svoj pogled ustavi
na njej, ki ljubi jo, da ga preplavi
slast, ki bolj pametni je ne poznajo.

Tako kdaj sonca čudežna svetloba
zrcali v trav se bisernem iskrenju,
tako dehti od rož otožna soba,

ki utrgane še kličejo k strmenju,
tako ne gane me zavist in zloba
njih, ki po njih ohranjaš me v življenju.

(J. K.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

S prsti desnice je bobnal po hrastovi mizi koračnico, ugotovil je, da sredi modernega sveta vodijo v nebesa le stari kolovozi, vajeni vozov in nog.
Njegova prijatelja sta dobršen del noči snedla s spanje, raje si je naprezal srcekakor da bi se jima pridružil. Ob okno je pljusknil čeber s čisto določeno zvezdno nočjo, okno, ki ga nikoli ni zagrnila zavesa.
Na steni je visela slika iz 18. stoletja, katero je vsak dan obedovalo šestero oči.
Omara se je rada oglašala.
“Čim starejša bo, tem glasnejša bo,” je ob neki priložnosti izustil Tone, spomnil se je očetovega modrovanja o pohištvu, češ da šele z leti dobi usta in da se najraje oglaša ponoči, kdo ve zakaj.
Odslonel je na hrastovi mizi skoraj do jutra, ugotovil je, da sredi modernega sveta vodiljo v nebesa le stari kolovozi in da je tja treba iti peš.

(P. V.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Umrl je na pločniku,
medtem ko je grizel betonski robnik.

Pozabili ga bomo prej
kot njegove zobe,
ki so ostali zakopani v beton.

Mrtvaški avto ima tanke gume,
da se njihova pot lažje zareže v podzavest.

(J. Č.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Rojstvo sonca
tu in sedaj,
blaznost ali
križanje brez vstajenja
in brez aplavza.

Pogled množice,
beseda,
tudi ena sama kot
dovoljeni opoj in takoj –
obstoj kot predpogoj.

Klanje in
nič kot smrad
in jutranje kramljanje
s kavo in čikom.
Nič
Kot sumljiva pravica ocene,
pomembnost,
zmerjanje in
siti nič
kot nič v riti –
nič kot gnus.

(J.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Ljubiti. In isto nazaj.
Poznati barvo oči. Še nikoli.
Da je: bližina svojega.
In isto nazaj.

Da je želja za lahko noč,
da je svet.
In isto nazaj.

Potem so vozni redi
in drugi ljudje.

Ampak ti poznaš barvo oči;
veš, zakaj je.

(M. K.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Utrgal bom rožo.
Rdečo.
Jo ponesel k obrazu.
Nato bom še tebi
rožo utrgal.
Rdečo.
Da opil še tebe bo
njen vonj rdeči.
In potem …
… potem nič.
Opita bova vsak svoje
življenje sanjala.

(R. K. – B.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Božja hiša … Nekateri so prišli peti, nekateri moliti in nekateri so prišli, da bi ohranili svoje temne poti. Oltar … klavir. Zaslepljujoče starinsko izrezljane luči in vonj po starem. Ljubezen … Obrnite se k meni, obrnite se k soncu, sveče v dežju. Dežju, ki so ga izjokale naše duše. Povej nam, Bog, da nas ljubiš in ne tega, da se nismo srečali že prej. Zbogom, črni delavniki in … pozdravljena nebesa. Bog, tako sem srečna in nesrečna hkrati. Kako ljubim vse tiste zamegljene duše in ljubim hojo po kupih svežega jesenskega listja, ki so tako lepo otožne barve. Zaigraj pesem, ki me bo ponesla v svet poletnega ali pa mogoče jesenskega jutra. In jaz bom videla sive brade okoli sebe, pa baretko … Pa pomirjujoč glas, posledica dolgotrajnega uživanja sadu nekega oktobra. Ne, nočem se vrniti, ker sovražim zelen papir. Irska – dežela moje preteklosti, ki se je ne zavedam.

(K. M. K.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

rimski stebri v
moji sobi na steni
ljubimca plakat me
je stal 130 SLT z
veseljem sem ga plačala
takrat sem srečala V

(N. J.; Rdeč Kvadrat II; oktober 1992)

Danes sem se koncno odločil in se odpravil na podjetje za proizvodnjo usode.

Le malokdo si upa iti tja. Ampak jaz sem bil že čisto na koncu. Obupal sem nad svojim življenjem.

Izstopil sem iz metroja in se napotil proti veliki bell palači. Najmogočnejša stavba v tem vesolju. Jasno, pritok denarja je izreden. Bogati petičneži izbirajo usode po naročlilu za svoje otročičke. Tako jim zagotovijo neizmeren uspeh in še povečajo bogastvo svoje rodbine. Vsekakor dobra naložba.

Toda tu velja: Za malo denarja malo muzike!

Beri naprej »

Tvojih poljubov se še spominjam,
edini so, ki so mi ostali v spominu.
Tvojih velikih rok, tako domačih na mojem telesu -
pogrešam ta občutek divje zanesljivosti.
Nesramežljivega predajanja tvojemu naročju,
vroče razvratnosti s teboj – ah, bil si neustavljiv -
kolikokrat me je razklal spomin nanjo.

Iskra je v nama ostala in naju ostri, vem to.
Želim te, da se končno odločiš in planeš name,
najina nedokončana noč te kliče – vrni se vame.
Leta prijateljstva naju zorijo,
leta življenja oddaljujejo,
neukročenost besed, najinih let, ostaja. Se vrača
v polni privlačnosti, čutni nabitosti
neučakanega pričakovanja,
da te vidim, slišim,
poljubim klic v tvojih očeh
in mi vrneš ukradeno vrtnico sanj:
o tebi ne sanjam, tebe – čakam.

(A. K.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Kitara igra,
igra.
Vseenost.
Nihče se ne
zmeni zanj.
Kitara igra,
igra.
Razlega se zvok,
se širi.
Vsakdanjost.
Kitara igra,
igra.

(N. H.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Zvok.
Zvok z okna v tretjem nastropju
kot spomin,
oživitev teh mladih trenutkov,
ki so,
verjetno zadnjič,
kot prvič
skozi kljune galebov
slepo oznanjali svojo zmago nad vetrom,
njih edinim dostojnim nasprotnikom.

(J.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

stala je tam, zaprta ženska, spominjala je na
jetniško lestvico, smejala sem se, mogoče sem
krivična do življenja, ki ga ne poznam, mogoče
se rada smejim. najraje ko ne “znam” premišljevati
in ko znam piti pivo.
imela je rešetkasto torbico, raztrgane nogavice,
gledala me je in se mi smejala, gotovo se ni
smejala meni, temveč moji želji, da bi jo
rada spoznala …

(N. G.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Nekaj
Iščemo
Čeprav …

(Š.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Človek na hribu.
Na hribu samota.
Na hribu civilizacije
se opazuje v dolino.
Katastrofo v njej.

Prižgi luči!
Posveti na svet,
da opaziš samoto na njem,
ki grize posameznika
v nedeljo zvečer
objema v ponedeljek
liže v torek
poje v sredo.

(S. P. S.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

V tvojih očeh je sonce,
ki sije strupeno in milo.
Vsakič, ko greš mimo mene,
pustiš za sabo požar.

Zlatordeči slap tvojih las
ti v kodrih pada na rame.
Tako bi padal jaz
na kolena za tvoje objeme.

Moje srce je vosek.
Tu sem samo zato še,
da napišem,

kako se je vse zgodilo,
kako se je vse razbilo,
kako ni nič več mogoče.

(J. K.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

V stari Ljubljani se je usul dež.
Razodetje neba
in spodaj zbegani ljudje,
ki hitijo z aktovkami nad glavami,
sveti Frančišek na cerkvi
pa negibno kjubuje jekleni barvi ozadja.

Stare hiše ob Ljubljanici
pod zaveso razburjenega, pretresenega neba,
se mi zdijo kot da občudujejo
mokre granitne kocke,
ki so tako čudovito budne.

Pil sem kavo pod platneno streho,
voda vsepovsod,
na drugi strani zidov
so topli domovi s preprogami in
stilnim pohištvom.

Tako,
sedaj bi pa odšel domov ter na toplem napisal
pesem.

(T. P.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Moja pot.
Tvoja pot.

(Š.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

(odlomek iz romana)

Zaspani stražar se je leno šetu vzdouž ograje in zasanjan opazvou prelestne farbe, ki so se prelivale na obzorju za staro utrdbo negdanje avstroogrsko-črnogorske meje. Dežeuna noč je mim in po ushodnem nebu se zdej razliva zelenkast-oranžast-sivoroza mrena; sonca, ki bi mladmu soudatu prneslo zamenjavo, pa še od nikoder ni hotl bit, čeprou se je stara ruševina zmiri očitnej spreminjala v črno silhueto z žarečimi robovi.

Naenkrat je u puklu začutu bolečino, ko bi ga gdo useku s sekiro. Bliskovit se je obrnu, a na pu poti ga je zaustaula še ena bolečina, tokrat v predelu štrlečih uhlov.

Beri naprej »

Pogrešam svoje tople jesenske pesmi.
Tiste o Njem.
Spet prihaja jesen in z njo On.

Prebudi se nežno, tihi muc,
in začne zadovoljno se igrati z blazinami mojih občutkov.
In jaz norim.
Norim, ko ga vidim, norim, ko ga ne vidim.

In tako mine jesen.
Če imam srečo, ga še vidim za Silvestra,
nakar On odide,
a njegov muc, ranjen, ostane.
In praska,
globoko, neutolažljivo, joče.
Spomladi pa le zaspi, osamljen in pozabljen.
(utrujen od čakanja)
Mine poletje, muc še vedno spi
in jaz z njim.
Le včasih ga v silovitem viharju pobožam, vedno z nasmehom.
Vem, da se bo vrnil jeseni
in jaz ga bom čakala,
da znova začneva najino neuničljivo igro.

Neverjetno, kako še verjamem v Njega,
v naju – da se bova skupaj prebujala v meglenih jutrih.
(umirjen, topel občutek, z nežno prepričanostjo)

(A. K.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Paranoja visi v jutru sonca.
Skozi bodečo meglo se prebujajo glasovi.
Frekvenca njih je le stvar okusa
ponočnih ptičev oskubljenih peres.

Simetrala v vinu izgubljenih sanj,
rotiram skozi kvantno neskončnost.
Globoko tonem v pozabi bolečine,
postajam ali obstajam – tlak v ničli.

Odhajam skozi sonce
v breztelesno spoznanje
obljubljene noči.

(M. d. S.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

ČAS

Ko piješ dosti čaja in misliš na mesec se zgodijo prav neverjetne stvari.

*

PTIČ

Ko poje svojo pesem, kdo je tu, da bi ga poslušal?

*

DAR

Z ušesi, ki niso znala poslušati, je slišal prav čudovite stvari.

*
Beri naprej »

So dnevi,
ko obkrožam svet,
so dnevi,
ko prevladujejo stene.
Nikjer več ni src,
z dušami so izginila.
Vsepovsod kamenje,
bele podobe.

(N. H.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Tiha, bela stena.
Na njej valovanje senc.
Razburkano morje.
Visoki, vse višji valovi.
Valovi se pogrezajo v globino.
Valove vzburi svetloba, mesečina.
Nevihta.
Jutro nad morjem.
Nežni, rahli valovi na steni.
Tiha, bela stena s poslikanimi rdečimi vrtnicami.

(M. Š.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

nič celofana
nič trakov
samo jaz
prinesla sem se s sabo
da se ti dam

(N. J.; Rdeč kvadrat II, oktober 1992)

V to sobo je zaprt točno tak
filing. Tukaj je. Kvadrat.
Odpreš vrata, zapreš. Še
preden se zaveš, si naš,
moj. Vrata nazaj so
zaprta. Rožnato in
neznana glasba.
Tu si. Ne greš
od tod. Ne
uideš
nam
.

(L. N.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Čisto neopazno. Vedno
vč in naenkrat bum.
Samo še navzgor
do kritične
meje. Nato
se usta-
li.

(L. N.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Drobna igla. Lahen pik.
Naš si. Bila je le
drobna kapljica
krvi, a dovolj
je bilo.
Imaš naš
virus.

(L. N.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Prvi dan je bog ustvaril
like. Drugi dan je bog
ustvaril barve. Tretji
dan je povezal to
dvoje v celoto.
Ostale dni je
iskal sponzorje.

(L. N.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Kvanaliza je posledica
prekomerne agreacije.
Neuničljivo preži na
vas. Pazite se sivih
panolov. Berite knjige
in hodite zgodaj spat.
Spanje ozdravlja.

(L. N.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Kolo se vrti. Poskakuje.
Bobni. Žiletka na steni
poskakuje. Moj dežnik
je lahko tudi Kant. Mir,
prstke nama bo razneslo.
Tam na končkih. Breskve
so. Mogoče pa bo sobota?

(L. N.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

mojatetaimanovegaot
rokaimemujemartinon
jemojpolbratranecza
kajmuniimepolžlmlaka
raliparibaskalarkal
ahkobibiltudijonast
inaalipardečkvadrat

(L. N.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Hodil sem po Čopovi in si ogledoval stojnice. Povsod Ljudje, povsod hrup. Vsi ljudje in sploh vse stvari, hiše, stojnice, rože, Ljubljanica, vse kriči. Vse to mi je želelo povedati, da so tam, z menoj. Zelo lepo od njih, a jaz bi bil rad malo sam. Ne razumejo. Ostajali so tam in drezali vame. Zato sem iz žepa potegnil slušalke, si jih dal gor, pritisnil play in – konec mučenja.

Ko sem stopila iz hiše, da bi me odpeljali z avtom, mi je K. rekel, da me bo ubil, ker sem ga za to prosila že pred enim tednom. V tistem trenutku se nisem zbala smrti, hotela sem samo doživeti določene strani življenja, ki si jih močno želim. Prosila sem ga za en sam teden življenja, vedela sem, da bi obljubo izpolnila. On pa je vzel revolver in brez premišljanja ustrelil v moj trebuh. V zadnjem trenutku sem se zavarovala z veliko blazino. rana je bila velika. Bolečine nisem čutila. Gledala sem samo svoje mrtvo telo na tleh …

Beri naprej »

(B. D.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

(B. D.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

NAJINO STANOVANJE bo kot otroška soba,
vse stene sinje s slikami,
na platna bo Tibor narisal okna in v njih ljudi.
Obleke ne bodo samo zaprte v omarah,
ampak se bodo svobodno potepale po parketu,
če se jim bo zahotelo.

Mogoče bodo celo najini bosi otroci
v zgodnjih jutranjih urah
drug za drugim poskakali v najino VELIKO POSTELJO,
ki bo že tako ali tako čisto zasedena z množico plišastih igrač.

Te kar naprej prirejajo zabave,
zaradi hrupa zares ne moreš več nazaj zaspat,
kar bo všeč otrokom,
ki bodo šli v KUHINJO vohat ržen kruh s križem,
ki ga bom pekla.

Sosedje se bodo zgražali,
če bodo ugotovili,
da se gremo pri nas božični večer že 18. avgusta.

(V. K.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Kavsaš me s svojimi besedami

in noriš moje misli

- hudimano žejna je moja sla!

Nevaren si, zato te zapuščam

in zahtevajoč ljubim:

- tvoj oster nasmeh zasadi v moj greh,
da pogled strasti zaječi do slasti!
(Da eksplodira neustavljiva fantazija.)
Z rastočim poželenjem zapluj v mojo bolečino
in ne pusti, da zdrsnil bi moker meč iz lačnega objema
- nenasitno me odpiraj, do silovite onemoglosti!
(umreti hočem s teboj)
Svojo belo omamo razprši v mojo trgajočo pohoto,
da v mokrem ognju žariva, do lesketajočega sna

- čaroben je smeh najinih teles!

(A. K.; Rdeč Kvadrat II; oktober 1992)

Tiha jutra na toplem;
tu, nad pozabljeno cesto,
ki le od časa do časa
v tišino prinese
in spet hitro odnese
blago hrumenje vozila.
Vonjave,
tvoji premiki za vrati in
zaspano tleskanje ure na levi.
Ne pozabim,
odpovem.

J.; Rdeč Kvadrat II; oktober 1992)

Ujeti smo,
prekleto ujeti
v mrzlo trigonometrijo.

Obdaja
nas s tenko
nežno bodečo žico.

Polni praznine
padamo v vinsko
depresijo polarnih dni.

(S. A.; Rdeč Kvadrat II; oktober 1992)

Ko boš pristopila,
Larisa,
z nogami po granitnih tleh,
k neki postavi,
sence ognja,
se bo večno nebo priklonilo
pred tabo.

Bo večno drhtenje šumelo
ko se boš dotaknila
srca iz svinčene mešanice
in čutila njegovo težo
in ga – upognjena –
nosila
pred sabo.

In ko boš čutila usta
in slino in lice, lase
- in svet morda –
in takrat boš slišala,
Larisa,
večno glasbo, ki odmevala
bo v akustičnem svincogranitu.

Toda, Larisa:
večnosti vendar ni.

(M. P.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Žolč se je obraval rdeče,
oblaki so porumeneli,
prinesla je svežo potico,
katero smo namakali v želodčno kislino
in jo goltali kot živali.

Na vrata je že trkal Božiček.

(J. Č.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Kadar zadihaš
in kadar stopiš;
klecneš po poti svojih sanj.
Kadar rečeš in kadar narediš

Opazujem te.

Ne vidiš, da
sodiš sem k meni,
moje ubogo srce želi in hrepeni
za vsakim gibom tvojim.

Odkar si šla, sem izgubljen.
Sanjam vso noč in vidim
samo tvoj obraz.

Zebe me in moje oči so solzne.
Vsak gib.
Vsak korak.
Gledal bom.
Želel bom.

(P. R.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

moja soba moj raj
moje otroštvo moja slika
moje stene moji plakati
moj stol moja miza
postelja moja omara moja
ogledalo moje v njem
jaz
jaz vsa tvoja

(N. J.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Ti brez slik
poveš neskončnost.
Veter ti razmrši lase,
a še vedno si boginja.
Tonem v morju groze
živordečih prelivajočih se barv.
A zadnja misel je misel nate.
Ugašam luči na nebu
z mislijo nate.
Eno za drugo jih upihnem
z mislijo nate.
My beautiful godess.

(S. P. S.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

MALA OGLEDALA
BLOKIRAJO RAZUM
MOŽGANI SE KRČIJO
RAD TE IMAM
NEŽNOST IN MEHKOBA
ČUDNI SOKOVI V MENI
RAZKRAJAJO VITALNOST
PO NOREM ISKANJU
SPET TOPLE OČI
NEK ČUDEN ČAR
ČUTEČA ŽIVAL SI
ŽENSKA
ZUNAJ PA HLAD
IN ROSNE SENCE
UDAREC Z VREČO LEDU
TO SEM ŽE VIDEL
ZID

(G. E.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Krčevita tolažba nam še vedno ne da miru.
Najbrž sem sama tista prekleta blokada,
ne pustim steči življenja skozi svoje telo.
Mogoče se bojim same sebe in si zato
ne dam časa, da bi to preprečila. Zlivanje
svetlobe je tako čudežno, pa tako kruto.
Pravijo, da sem nora, da želim živeti
preveč svobodno življenje. Pravijo, da je to
nemogoče. Toda sama, čeprav vem, da živim
krčevito, se le smejim.

(N. G.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Egocentrizem.
Ego.
E.
.

(Š.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Ljubezen, ki tone v pozabo;
vlak, ki beži v daljavo.
Ostane samo bežen spomin
na postajo, kjer vstopiš

(R. K. – B.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

pogledi
besede
dotik
lahen
po ramenu
pa niže po roki
ustnice
vrat
roka nežno pod majico
vzdih
malo više
drget
roka na roki
besede
lahen
dotik
po ramenu
besede

(S. I.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Naj bodo moje besede
stopinje v tvoje srce.
Naj se dotaknejo
ptice v tvoji duši.

Naj šelestijo kot veter
v listih brez.
Naj šepetajo,
da te še vedno ljubim.

En pogled nate
iskro spet v kres je prižgal,
en tvoj smehljaj kot dotik me osreči,

žar cigarete, ognjeni dar tvojih rok,
žge kot poljub me, prvi,
ki ne odreši.

(J. K.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

KO SEM JAZ PIJAN
IN TI ZADETA

ULICE SE VALIJO POD NOGAMI

LEPOTA JE GOLO NAKLJUČJE
VRANE RAZGRAJAJO V GLAVI
NAJINE RDEČE OČI VRTAJO
VRTAJO VRTAJO
LE KORAK JE DO VEČNEGA SMEHA
KO SEM JAZ PIJAN
IN TI ZADETA

(G. E.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Nekoč je živel strašen in neizmerno močan čarovnik. Svoj grad je postavil v temnih globinah tisočletnega gozda, v katerega strahot polne lesove nikdar ni stopila smrtnikova noga.

Nekega lepega sončnega dne je čarovnik stal na terasi najvišjega, osrednjega stolpa in se igral s soncem. Najprej mu je spreminjal barvo. Modra, pa zelena, rožnata – ki je bila neizmerno všeč kraljični, živeči v severnem stolpu – in tako naprej, dokler se ni naveličal in pričel temnordečemu soncu spreminjati obliko. Iz okrogle v eliptično, iz eliptične v paličasto, krompirjasto … Ko se je ustavil, je visoko nad njegovo sivolaso glavo sijalo rdeče, kvadratno sonce. Tedaj se je odločil.

In vse skupaj izbrisal. Svet je zagrnila neskončna tema.

Beri naprej »

y:x = 3:7

(Š.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

(izbrani odlomki iz drame)

P R O C E S II.

Glede na Kafko the Castle

POGODBA O AVTORSKIH PRAVICAH
BMW (v nadaljnjem besedilu B****** M*** Woodstock J****** McGregor Portoroški I. kralj von Husein) ima najlepše zelene oči na svetu, ne, na vsem svetu, seveda takoj za Samantho Fox. Za v zameno za to trditev dobi Novak Damijan skodelico čaja.

Podpisani so lastnostrojno mrtvi
Podpisane priče so O.K.
Podpisi prič:
1. Ok
2. John travoltacija

V BISTVU JE KISLINA, KI RAZŽIRA

Beri naprej »

Ljubica
Kaj je?

(Š., Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Džungla gosto rastje
razpreda se med možgani.
Bele tipalke časa
vrtijo se v neskončnem krogu,
le še nekaj
zamahov brezpojmnosti.
Prihranite večer po noči,
tujci, ki premagal vas je strah,
da prekleti ste v duši, nosilci zla!
Hromite, se v prah spreminjate,
z neaj črnim zmernim vetrom,
polni zračnega smoga in ščinkavcev.
Povzdigujejo se krila lahka
po zračnih luknjah,
v ples grobov pod grobom,
v nasmeh tišine, ki ubija

(S. P.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

JUTRO
MEGLA
SOPARA NAD BOŽJO SCALINO
TUDI NOTRI JE
SOVRAŽIM SIVINO
CESTE SO POLNE LJUDI
CESTE SO PRAZNE

(G. E.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Živel si kot radirka na naftni pogon.
Mogoče je bil vse le en sam hec.
Mogoče si tako spoznal MENE.
Konec je, in srečna sem, problem
je le v tem, da mi še vedno
diši po nafti.

(N. G.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Tiste črne hudičeve barve,
po katerih se iskrijo luže v soju semaforjev
in koder me nese pot noči,
ko ni nikogar tam, kjer bil svoje dni pragozd.

Mestoma me spreleti mraz, a kajpak tudi hiše ob
Ljubljanici,

zavite v meglo,
ki je kakor tančica poželenja zastrla grad.

Luč v moji sobi še naprej osmišlja prostor,
pregrinjalo teme čaka,
da zabriše meje, ki jih zaukazujejo stene.

Počasi, počasi
bo prišel njegov skrivnostni čas,
počasi, počasi, počasi.

(T. P.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Verjeti mogla ni svojim očem.
Bile so kot nebo oblačno motne,
kakor pri srni širne in pohotne,
da sem se v njih izgubljal; le to vem,

ko so mi govorile: “Tvoj problem,
če tvoje misli ob meni so odsotne
in če valove ob tem čutiš toplotne
ko mimo tebe gledam ali grem.”

Sklonila glavo je, skrila nasmeh,
ki ji kot žarek hušknil je čez lica,
spet čutil silo sem, ki k njej me vleče,

a ona me je zrla kot kraljica,
ki snubcu očita vero še v uspeh:
“Kako je nor, ko se za mano meče!”

(J. K.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

V somraku sobe sem vstal in odprl žaluzije, da se je soba zalesketala prebujajoč se v jutranjem soncu.

Tiho je jokala. Dim iz cigarete se je vzpenjal pod strop in se tam vrtinčil. Pogled na prebujajoče se mesto. Ni bilo uličnih pometačev, ki so bili vedno v moji predstavi, kadar sem pomislil na jutro v mestu.

Pogled. Sedela je v kotu. Obraz je skrivala v dlaneh in preko so se ji lesketali zlati lasje. Ljubezen? Beri naprej »

SNOVI se prenašajo.
Bolečina tudi.
Štoparji so osamljeni.
Kot jaz.
In morda kot ti. Iščeva drug drugega.
Ni izhoda,
ker to ni labirint.

(V. B.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

sedel sem na stopnicah
sivo siva kombinacija
RDEČ KVADRAT
rekla je živjo in odšla

(S. I.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Vsak na svoji gori
orjemo.
Le včasih se zaderemo
tja čez k sosedu.
In smo srečni,
ko gora da odmev.

-

Bili so časi, ko gora ni dajala odmeva. In takrat si
šel vase in vpil v sebi. Si slišal odmev?

-

Bili so časi, ko si slišal vpiti soseda. Govoril je
isto kot ti. Zato si mislil, da je odmev.

-

Bili so časi, ko si slišal vpiti soseda. Govoril je
drugače. Nisi mu znal odgovoriti.

(M. K.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

NESREČA NA POČITNICAH
MEHKI SRNIN VRAT
ONA JE Z MANO
V DLANEH ZAČUTIL SEM POMLAD

NAJ MI BEŽI MED PRSTI
TA DAN KI ME OBJAME
VRTILJAK
ŽIVLJENJE DAHNE VAME

KO PRIDEM DOMOV
SEM ŠE VEDNO V ZRAKU

(G. E.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Pesem rojena iz praznosti
stvari, pesem rojena iz
vsega, kar se zdi.

Iz hladnih* višav,
Iz svetlih globin.
Luč silnih pozdrav,
Vam sveti v spomin.

*menta-hladnih

(Š; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Mrak barva moje zenice
z žalostjo, barvo tišine.
Zaobljuba molka v večerih
je sladka kot čaša ljubezni.

Vse ceste se stekajo v moj pogled,
osvobojen želja in pričakovanja.
Trepetati vidim bilke v vetru
in eno sem z zrakom, ki valovi.

Nekoč boš prišla tod mimo.
Samo sedim in čakam.
Obstajam le še kot pogled,

ki se skriva pogledom.
Mrak barva moje zenice
z žalostjo, barvo tišine.

(J. K.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

TSS-TS-TS-TSS-
TS-TS-TSS-TSS
TSS-TS-TS-TSS-
TS-TSS-TSS-TSS
TS-TS-TSS

(Š.; Rdeč kvadrat I, december 1991)

GAL NE TRETIRA
PREVEČ DOBRO.

(G. M.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Nč zadet
Nč umret
Tema.
Nč več
v megli žvet
Zrak
kisik v možgane prodret
Kri
Kri v telesu zavret

(S. P. S.; Rdeč Kvadrat I, december 1991)

Hudobca žveplast’ga rodu
z očakov trešči grom!
Zgoraj, kot je bil oblakov –
sin naj orje tam, kjer zlat je tron.

(S. I.; iz reklamnega plakata za Rdeč Kvadrat II, november 1992)

Zêlena, ki pak smreka ni,
a vršičkov je prepolna.

Zêlena, ki kot luč gori,
a nje svetloba je nerodna.

A le žari
in nas ne mori
in oplaja polja
plodna.

(G. M., S. I., P. (pomoč & melodija); iz reklamnega plakata za Rdeč Kvadrat II, november 1992)