Rdeč Kvadrat

Danes sem se koncno odločil in se odpravil na podjetje za proizvodnjo usode.

Le malokdo si upa iti tja. Ampak jaz sem bil že čisto na koncu. Obupal sem nad svojim življenjem.

Izstopil sem iz metroja in se napotil proti veliki bell palači. Najmogočnejša stavba v tem vesolju. Jasno, pritok denarja je izreden. Bogati petičneži izbirajo usode po naročlilu za svoje otročičke. Tako jim zagotovijo neizmeren uspeh in še povečajo bogastvo svoje rodbine. Vsekakor dobra naložba.

Toda tu velja: Za malo denarja malo muzike!

Moji starši so bili revni. Zame so dobili navadno občinsko usodo. Tukaj igra sreča veliko vlogo. Lahko ti je usojeno, da obogatiš, lahko pa umreš že pri porodu.

Jaz sem imel srečo. Moja usoda sploh ni bila tako grozna. Toda vedno sem imel občutek. da nekako ni moja.

Morda zveni čudno, ampak res. Kot da se mi vse življenje dogajajo stvari, ki niso povezane z menoj. Dobim punco, ki si jo želi 80% moških v našem mestu, pa mi sploh ni všeč. Nekateri bi dali življenje zanjo. Rekli boste, da sem morda eden od tistih 20% moških, ki si je ne želijo. Da, logično. Toda poskusite razumeti, da se meni zgodi na stotine, na tisoče podobnih stvari vsak mesec. To ne more biti naključje.

Torej, napotil sem se proti palači. Vedel sem, da me že od daleč opazujejo preko kamer in zato sem poizkusil biti čimbolj samozavesten. Vstopil sem in se znašel v vdiki marmornati dvorani. Poiskal sem oddelek Občinske usode – reklamacije. Vstopil sem in se znašel pred mlado psihiatrinjo, ki me je prijazno sprejela. Nisem se pustil zmesti njenim idealnim oblinam, kljub občinski pameti sem vedel, da je to le njihovo prepričevanje, da moja usoda sploh ni tako grozna. Razlozil sem ji svoj problem. Pazljivo me je poslušala do konca. Potem je vzela nek formular in
obkrožila nekaj črk in številk. Čez nekaj časa je dvignila pogled in me vprašala:

“Koliko denarja pa ste pripravljeni vložiti v novo usodo?”

Tega nisem pričakoval. Mislil sem, da me je razumela. Še enkrat sem ji razložil, da ne bi rad kupil luksuzne usode, ampak bi svojo zamenjal za neko drugo občinsko usodo.

“Ne, občinskih usod pa ne menjamo z občinskimi,” je dejala in mi odprla vrata.

(L. N.; Rdeč Kvadrat II, oktober 1992)

Objavljeno v 25.12.2006 ob 16:48 in zapisano pod Rdeč Kvadrat II .